TOURISM

Pred »milico« sem pobegnil v taborišča na Nizozemskem

Written by moblessing

datum objave:
11. avgust 2022 20:35 GMT

Datum posodobitve: 11. avgust 2022 23:40 GMT

Begunska pot iraškega mladeniča Buraqa Al-Fanahrija od Najafa do Nizozemske je trajala dve leti, v tem času pa je z vsemi prevoznimi sredstvi prečkal več kot deset držav, poleg tega pa je hodil peš po najnevarnejših gozdovih stara celina.

Usodni trenutki, ki so nihali med smrtjo in življenjem. Buraq je živel, pred njim sta bili dve možnosti. Bodisi je bil pokvarjen »dublinski prstni odtis«, po katerem človek ni mogel pridobiti begunskih pravic in se je moral vrniti v državo, kjer je bil prvič odvzet prstni odtis, ali pa je bil deportiran na Hrvaško, kjer je preživel svoje najtežje dni.

»Na Hrvaškem sem ostal leto in devet mesecev in izgubil veliko prijateljev na naši poti od turškega mesta Izmir do grških obal, od tam pa v številne evropske države, dokler se nisem končno ustalil v kampu Ter Apel na Nizozemskem. ”

Iraški mladenič z veliko gorečnostjo pripoveduje o svoji tragediji kanalu črne skrinjice na YouTubu in poudarja, da je bil njegov odhod iz Iraka avgusta 2018 posledica tamkajšnjih nesprejemljivih razmer, in pravi: “Irak je država milic. Ko zahtevate svoje pravice, ste navedeni kot izdajalci, zato vas ubijejo.«

Dodal je: “Ko sem prispel v Turčijo, sem tam ostal približno 17 dni, nato pa sem se s skupino mojih prijateljev seznanil s tihotapcem, ki nas je odpeljal v Grčijo po morju, po ceni 1800 dolarjev na osebo, in je bilo okoli 35 ljudi.”

Buraq je s svojo skupino na morju preživel šest ur in trepetal od strahu, kaj se bo zgodilo, odvisno od volje usode, kot pravi, le da je v Grčiji ostal približno devet mesecev, preden so mu tam zavrnili prošnjo za azil, zato je Ni imel druge izbire, kot da pobegne iz nje.V Albanijo, o kateri pravi: “Je muslimanska država in njeni ljudje so dobri in smo bili v njej zelo dobrodošli, a žal tam ni mogoče ponuditi azila.”

Od tam se je začela nova azilantska kalvarija na Kosovu, v Srbiji in Črni gori (Črna gora).»Črnogorski policiji sem plačal 10 evrov, da so nam olajšali prehod v Bosno in Hercegovino, ki ni skoparila s hrano in medicinsko pomočjo, a je tudi tranzitna postaja za Italijo.«

Burak je šestkrat neuspešno poskušal priti iz Hrvaške v Italijo, kjer ga je hrvaška policija večkrat pretepla.

Pravi: “Hodili smo po razgibanih cestah in gozdovih, polnih plenilcev, in bili izpostavljeni neštetim nevarnostim, zasledovali so nas brezpilotna letala, policijski psi in mejni policisti … vse to, da bi dosegli varno mesto, to je Italija.”

Buraq potrjuje, da so begunci v Italiji, pa tudi v Albaniji deležni dobre obravnave in razumnih storitev, vendar smo zaradi koronskega vala in omejitev zaprtja dolgo čakali.

Z vzdihom razloži: »8. avgusta 2020 (to je moj rojstni dan) so nas tistega dne odpeljali iz Italije na Hrvaško in zaprli, vendar sem po več neuspešnih poskusih (v oblaku) končno prišel do Italije.«

Iz italijanskega Milana se je Buraq z vlakom, čeprav je imel le 6 evrov, odpravil v francosko Nico, nato Lyon, nato mesto Lille, pa tudi v Pariz, kjer je bilo stanje “zelo slabo”, saj žalostno izraža, nato pa je odpotoval v belgijsko mesto Tournai, nato v Bruselj.

Iz Belgije je Buraq odpotoval na svojo zadnjo postajo na Nizozemsko, ki jo je vedno ljubil in o kateri je sanjal, ki jo predstavlja nizozemski kamp Ter Apel, o katerem pravi: »Osebje v kampu je zelo kooperativno in dobimo 55 evrov na teden, v vsaki sobi pa so 3 osebe.”

Buraq si želi pridobiti bivališče na Nizozemskem zaradi “dobrih ljudi, kjer ni rasizma in nestrpnosti in vlada zakon. Ali živite dostojno tukaj ali pa bo ubit z orožjem milice v Iraku,” se je izrazil.

About the author

moblessing

Leave a Comment